Pohorje

SLOVENSKI TRANSALP

Prečenje Pohorja v enem dnevu

Transalp v bajkerskem svetu pomeni prečenje centralnega masiva Alp s kolesom. Ponavadi traja štiri ali več dni. Pot poteka v eno smer s kolesom, nazaj na izhodišče pa običajno z vlakom. Slovenske Alpe za kolesarsko prečenje v glavnem niso primerne. Pohorje, ki je tudi zaključen masiv, pa je in to zelo.

Opisano prečenje Pohorja je zanimivo iz več vidikov. Zaradi uporabe žičnice pri začetnem vzponu in železnice za vrnitev na izhodišče je prečenje možno izvesti v enem dnevu, kar je impresivno v primerjavi z običajnim nekaj- dnevnim planinskim prečenjem. Uporaba žičnice pomeni tudi začetek kolesarjenja na višini 1000 m. Najbolj pa navdušuje narava in divja, neposeljena pokrajina. Pohorje vas bo zagotovo očaralo! Predlagano prečenje Pohorja se v bistvu zaključi pri Ribniški koči. Tura torej ne preči Pohorja v celoti. In zakaj tako? Predvsem zaradi primerne dolžine in zahtevnosti. Tako lahko turo izvedejo vsi aktivni gorski kolesarji in ne samo ekstremisti. Več o tem v Različicah spodaj.

Izhodišče

Izhodišče je pri spodnji postaji Pohorske vzpenjače smučišča Mariborsko Pohorje, ki je v neposredni bližini snežnega stadiona (naselje Zgornje Radvanje). Ker vzpenjača poleti vozi samo vsako polno uro, je najbolje, da ujamete prvo ob osmih zjutraj. Tako boste imeli dovolj časa, da prisopihate v Vuhred do šeste ure popoldan, ko pelje zadnji vlak nazaj proti Mariboru (glej INFO). Vhod za potnike na vzpenjačo s kolesi je z desne strani spodnje postaje - službeni vhod. Če gre vse kot mora iti, potem ste četrt na devet že na zgornji postaji pri Hotelu Bellevue. 

Opis ture

Cela tura večinoma poteka po slovenski planinski transferzali, ki je dodatno markirana z značilno rdečo enico, tako da z orientacijo ne bi smelo biti večjih težav. Do Areha je pot večinoma tri in več metrov široka z občasnimi bolj zanimivimi deli. Od Areha naprej pa se začenja bolj zahteven del, ko se pot mestoma zoži na pravi singletrack. Teren je večinoma gozden kolovoz s koreninami. Veliko je tudi kamenja in nekaj z vodo razritih kanalov. Sicer vožnja več ali manj zahteva tehniko singletracka. Teren od Areha do Rogle je resnično zelo razgiban in pester. Turistični center Rogla nas ponavadi s svojo glasno glasbo opozori, da nismo sami na Pohorju. Od Rogle nadaljujemo prečenje mimo Lovrenških jezer proti Ribniškemu vrhu in Ribniški koči. To je lepši del ture s krasnimi razgledi. Pot je večinoma "multitrack" - več singletrackov, ki so jih nadelali planinci in ostali sprehajalci. Kar nekaj odsekov je tudi po gozdu, kjer ne manjka korenin in skalnih pragov. Pred končnim spustom v dolino nas čaka še naporen vzpon na Ribniški vrh. Razgled na vrhu nam trud vsekakor poplača. Do Ribniške koče je samo še streljaj - kratek in divji spust ter zložen vzpon. Od koče pa samo še v dolino. Nobenega vzpona več! Tudi zadnji spust nič ne zaostaja za ostalimi tereni naše ture. Teren je zelo raznolik in ne prestrm, ravno prav hiter... V Ribnici se divjina konča. Spet smo v civilizaciji. Čaka nas še lagoden in mestoma zelo hiter spust po cesti do železniške postaje Vuhred - na srečo večinoma po makadamu. Z vlakom ali avtobusom se vrnemo v Maribor. Priporočam izstop pri Hidromontaži oz. pri študentskem naselju za avtobus, ker je od tam najlažje (cca 6 km) do spodnje postaje vzpenjače, če ste seveda v Maribor prišli z avtom. Železniška postaja Vuhred je včasih zaprta, takrat kupite vozovnico kar na vlaku.

Različice

A) Opisana možnost prečenja nikakor ni edina. In kot ste že lahko ugotovili, to sploh ni popolno prečenje. Torej se kar sama ponuja možnost popolnega prečenja od Maribora do Dravograda. To velikopotezno prečenje je tudi izvedljivo v enem dnevu, vendar je to že izjemno zahtevna tura (70 km, 2200 m). Začetek in potek ture vse do Ribniške koče je isti kot pri opisani varianti. Nato pri št. 55 nadaljujemo po slovenski planinski transferzali vse do Dravograda. Osebno menim, da zadnji del, od Male Kope naprej ni več tako zelo lep v primerjavi s preostalo turo. Pokrajina je kar preveč poseljena, preveč civilizirana in ne sodi k prvemu delu. Tudi teren je neprimerno manj zanimiv kot teren do Male Kope. Tako da vsem, ki ne bi radi prečenja zaključili pri Ribniški koči, priporočam podaljšanje ture po markirani poti do Male Kope ter nato spust po evropski pešpoti E6 do Vuhreda. 

B) Če vam je za zaključni spust z Ribniške koče proti Ribnici zmanjkalo veselja in energije, se lahko spustite kar po makadamski cesti (pri št. 54 desno po makadamu). 

C) Če pa bi radi nadaljevali s prečenjem in vas je ujela tema ali pa ne boste ujeli vlaka (od Ribniške koče do železniške postaje je cca 45 min), potem lahko tudi prespite v Ribniški koči ali seveda tudi kateri drugi ob poti.

D) V vsakem primeru vam za začetni vzpon na Pohorje ni nujno potrebno uporabiti žičnice. Če npr. želite vse opraviti v lastnem znoju, lahko s kolesom preko Pekr mimo vojašnice zložno prikolesarite na vrh do Hotela Bellevue, kjer se začne kažipot ture, v slabih dveh urah. Seveda lahko tako s turo začnete še pred osmo uro zjutraj. 

E) Prečenje Pohorja lahko izvedete tudi v več dnevih, saj je ob poti dovolj odprtih koč.