Dobrovlje

Med travniki in pašniki gozdnate planote

Gorski kolesarji se večinoma prilagajamo vremenskim (ne)prilikam. Jeseni in spomladi, ko vreme preseneča na vse možne načine, iščemo ture, ki niso pretirano namočene in od koder se da v kar najkrajšem času pobegniti na varno - iščemo divjino čim bližje civilizaciji. Hriboviti svet okoli Celjske kotline in Zgornje Savinjske doline je skoraj idealen za ta letni čas. Ne le da je prepreden s kolovozi in potmi, temveč omogoča tudi beg v dobro zavetje pred jeznim nebom v vsega 15 minutah - in to dejansko ne glede pozicijo, v kateri se odločite, da je to potrebno. Podobno kot so nekoč vse ceste vodile v Rim, tukaj vse (spodobne) ceste navzdol vodijo do kakšnega zaselka, vasi ali pa vsaj do domačije, kjer imajo precej posluha za zavetja potrebne iskalce gorskokolesarskih užitkov.

Tura poteka po Dobrovljah, apnenčastem planotastem svetu, ki razceplja zahodni del Celjske kotline in se nato preko sedla Slapi veže z masivom Menine planine. Apnenec da planoti nezgrešljivi pečat: slalomiramo med vrtačami, opazujemo značilno rdečo prst, vozimo se po poteh, ki so nemalokrat vrezane v sam kamen - privlačna vijuga te tu in tam kar sama potegne v klanec, tako elegantno je vrezana, včasih pa prav težko zadihaš ob nasilju ceste, ki se upira naravni legi plasti in se sili navkreber.

Izhodišče

Začnemo pri cerkvici sv. Martina v zaselku Šmartno, ki je 4 km vzhodno od Vranskega. Do sem najlažje prispemo, če gremo po stari magistralni cesti iz Vranskega proti Celju in v vasi Prekopa takoj za gasilskim domom zavijemo levo. Na prvem odcepu gremo desno ter sledimo cesti, ki se najprej rahlo vzpne, nato prečka avtocesto in se končno spusti do cerkvice sv. Martina (spoznali jo bomo po razpadajoči rumeni fasadi).

Opis ture

Naša pot poteka večinoma po makadamskih cestah in kolovozih in je tipična cross-country vijuga z ne preveliko višinsko razliko. Začetni vzpon po lepem makadamu nas praktično brez prekinitev pripelje do Črete. Nadaljujemo po vrhu planotastega sveta, ki je večinoma poraščen z gostim smrekovim gozdom. Kadar se ta razredči, se nam odpirata pogleda na gričevje okoli Vranskega na eni in Zgornjo Savinjsko dolino na drugi strani. Cesta se izmenično vzpenja in spušča. Tako se pripeljemo do skupine hiš ob cerkvici sv. Jošta, ki že ležijo na skrajno zahodnem delu poti. Tu vklopimo gravitacijski pogon in začnemo z blagim spustom, ki se konča šele po dobrih 5 km, le malo pred domačijo Kraple. Vzpon ni dolg, z nekaj prekinitvami nas pripelje do kmetije Paragojnik, kjer srečamo asfalt. Utrujeni in tisti, ki so začetni vzpon v celoti izpustili, bodo šli desno in po slabem kilometru vožnje prišli do znane ceste. Ostali pa bodo uvideli, da se tu prave gorskokolesarske radosti šele začenjajo. Po kratkem spustu zavijemo desno in nadaljujemo po pešpoti. Skozi kozolec, navzdol, prečkamo cesto in se povzpnemo med pašnike. Traktorska drča nas pripelje pred gasilski dom na Dobrovljah (ta del je markiran!). Tu si vzamemo minuto za orientacijo. Točno na jugu vidimo grapo med vzpetinama Konjšek ter Grmada, ki naj nam bo glavni kažipot. Po njej se moramo namreč spustiti. Ostalo je prepuščeno posameznikovemu navdihu. Ta del je prepreden z razritimi traktorskimi drčami, začasnimi vlakami in podobnim. Večina tistega, kar vodi v omenjeno smer, je pravilna pot (glej različice!). Ko imamo premetavanja po kamnih že rahlo dosti, nas sreča lepši kolovoz, po katerem se mimo kmetije Stojanšek spustimo do že videnih cest.

Še opozorilo na previdnost v bližini pašnikov in kmetij, kjer cesto zapira veliko "nevidnih" električnih pastirjev.

Različice

A) Avto lahko pustimo tudi malo višje, še najbolje pri lovskem domu pod Grmado (št. 4). S tem se odrečemo nekaj kilometrom vzpona, vendar izgubimo tudi zanimiv odsek končnega spusta po singletracku. Vkolikor želimo začetni vzpon popolnoma izpustiti, pustimo avto pri št. 6. V tem primeru se odpovemo tudi končnemu off-roadu (pri št. 29 bomo šli desno navzgor). Tudi sicer priporočam, da se za zadnji del poti (pri št. 29 levo) odločimo le, če tla niso preveč razmočena.

B) Malo drznejša off-road varianta se ponuja proti koncu ture, če pred št. 35 zavijemo levo mimo kmetij Hribernik in Jug ter nato po zahodni strani vzpetine Konjšek poiščemo poti do grape.

C) Pentljo opisane poti lahko skoraj poljubno zategnemo s pomočjo prečnih cest (pri št. 6 naravnost do št. 29; podobno tudi 8 - 22, 10 - 19 in 12 - 18). Čeprav je takšno krajšanje poti včasih nujno, ga v splošnem ne priporočam, saj so na pašnikih okoli sv. Jošta čudoviti gorskokolesarski tereni.