Limbarska gora

kratek vzpon na razgleden hrib v središču Slovenije

Limbarska gora je gozdnata vzpetina, ki se dviguje neposredno nad magistralno in avtocesto Ljubljana-Trojane. Severno pobočje izgleda strmo in nepristopno, medtem ko z južne strani, kjer prevladujejo travniki in majhne vasice, hriba skorajda ne opazimo. Ob koncu 17. stoletja so na vrhu zgradili lepo baročno cerkev, posvečeno sv. Valentinu, zaščitniku romarjev, čebelarjev in predvsem v zadnjem času tudi zaljubljencev. Arhitektura cerkve ni ravno vsakdanja: razpotegnjen osmerokotni tloris, zunanji oltar, zvonik pa stoji posebej. Limbarska gora je le najvišji od vrhov, ki tvorijo zaključeno celoto. Z njega se tukaj opisana pot nadaljuje še mimo Velikega vrha in grebenastega Golčaja (več o Limbarski gori >> in >>).

Izhodišče

Izhodišče je pod vasjo Žirovše, 2 km Z od Blagovice, 7 km JZZ od Trojan. Z magistralne ceste zavijemo desno (če se vozimo iz ljubljanske smeri) pri tabli Žirovše, nato pa preko nadvoza avtoceste nadaljujemo do vasi. Avto je najbolje pustiti na začetku vasi pri transformatorski postaji.

Opis ture

Ture se je najbolje lotiti ob dalj časa trajajočem hladnem vremenu brez snega. Večja količina snega zelo oteži začetne vzpone, temparature pod ničlo pa so naš zaveznik predvsem na zadnjem delu poti (od št. 25 naprej), saj nekoliko razmočena steza zmrzne in zadovoljivo otrdi. Drug ugoden čas je seveda sušno poletje, v deževni jeseni in pomladi pa tod vozimo le zagrizeni blatoljubi. Predvsem pa se splača turo načrtovati ob jasnem dnevu s čim manj oblačnosti, saj so takrat razgledi z vrha naravnost nagrajujoči.
Izhodišče leži na severni strani strmega pobočja Limbarske gore, kar med drugim pomeni, da pozimi teh krajev sonce ne opazi. V hladnih jutrih je zato nujna zares dobra zaščita pred mrazom. Takoj začnemo z vzponom, ki postaja z vsakim metrom težji, vse dokler po pešpoti ne izplezamo s severnih bregov. Nadaljujemo po pravljičnem kolovozu, ki nas čez gozd in travnike pripelje mimo kraja Vodice vse do vrha Limbarske gore s cerkvico sv. Valentina in gostiščem. Spust poteka po nasprotni strani. Vrhnji del ceste je na žalost že nekaj časa asfaltiran, vendar lahko pozimi ovinke porežemo kar po travniku. Asfalta ni veliko, na prvi ravnini se prelevi v utrjen makadam. Malo pred širšim desnim ovinkom se levo odcepita dva kolovoza, mi pa nadaljujemo naravnost (ali pa po desnem kolovozu - glej različice). Cesta se nato spusti na travnato ravnico, od koder se vzpnemo proti zaselku Kal. Nato naprej mimo Velikega vrha in domačije Tlačnica vse do peskokopa, kjer na levi opazimo kolovoz. Spustimo se po njem in mu sledimo, dokler se ne konča na gozdni jasi. Na dnu jase ob manjšem hudourniku poiščemo pot, ki je bila davno tega celo prevozna z vprego, sedaj pa je že precej zaraščena. Tako se spustimo do namočene dolinice, kjer spomladi in jeseni ne manjka blata. Pot se porazgubi v ravnici, mi pa moramo dospeti na drugo stran. Najbolj logično je nadaljevati naravnost mimo lovske preže vse do ostankov vaškega igrišča za mali nogomet. Tu se usmerimo levo (navzgor) in po robu dolinice nadaljujemo do boljšega kolovoza. Čaka nas le še krajši vzpon na greben pri Golčaju in nato lep singletrack spust v dolino. Magistralno cesto dosežemo 2 km stran od izhodišča.

Različice

A) Pozimi lahko postaneta začetni vzpon tehnično, nadaljevanje pa orientacijsko zelo zahtevna. Takrat se vzpnemo na vrh po običajni cesti mimo vasi Serjuče in Vodice, ki je delno asfaltirana. Navzdol pa nas vabi resnično vznemirljiv spust v obratni smeri tukaj opisane poti. Na strmih odsekih bodimo posebej pozorni na pešce, saj se tu tura križa z markirano planinsko potjo.

B) Ob dežju, ko so steze namočene, lahko izpustimo najbolj blaten del ture, ki poteka po pozabljenih kolovozih. Pri št. 19 zavijemo levo na desnega od dveh kolovozov (smerokaz Golčaj). Držimo se poti, označene z rdeče-rumenimi markacijami. Kolovoz se po dobrem kilometru konča, mi pa nadaljujemo pot po izredno lepem singletracku, ki nas vzdolž Golčajevega grebena pripelje mimo cerkvice sv. Neže do št. 29. S tem si turo tudi časovno skrajšamo za vsaj pol ure.