Sardinija
|
|
4. Kača
Prijetno bučanje valov me zbudi iz globokega spanca.
Jutranji sončni žarki so že dodobra segreli najinega
iglujčka. Hitro se izkobacam iz prevroče spalke,
zbudim Ano ter hitim odpirati zadrgo, da bi čimprej
videl, kako izgleda Sardinija v živo. Autocamp, v
katerega sva ponoči pripeljala, je bil skoraj v celoti
prazen. Nedaleč stran sta dva nemška para ravno pri
zajtrku. Terase campa so posute z rjavimi iglicami. Ob
belih stopnicah dva zagorela sardinjanca grabita in čistita.
Ozrem se v smeri, od koder je prihajalo bučanje morja.
Med borovimi drevesi se lesketa nemirna gladina.
Pograbim fotoaparat in čez nekaj trenutkov sva z Ano že
na robu borovega gozdička, v katerem je camp. Odpre se
nama prekrasen pogled. Spomladansko modro nebo, brez
enega samega oblačka, dela družbo neskončno dolgi, čisto
pravi peščeni plaži, ob katero se zaletavajo morski
valovi. Obala je posuta z rumenimi in vijoličastimi
cvetovi meni neznanih rož. Nikjer žive duše! Ob obali
pa peščen kolovoz, ki je mestoma prehajal v single
track in vabil...
Po čokolinu s kakavom in mlekom sva podrla najino
mobilno spalnico ter jo skupaj z jedilnico spokala v
avto, ki sva ga parkirala v senci bližnjega bora. Ker
nama je prijazna črnolasa receptorka zatrdila, da je
voda iz pip pitna, sva do vrha napolnila najina
camelbacka ter jo z bajki mahnila malo po obali. Takoj
sva želela preskusiti sardinjanski teren, ki naju ni
razočaral. Ravno nasprotno. Kolovoz je bil prašen, da
se je kar pošteno kadilo za nama. Mestoma pa je bil
zasut z mivko s plaže, tako da je bila vožnja zelo težavna
in občasno nemogoča - skoraj tako kot po snegu. Singletrack, v katerega se je kolovoz spremenil je bil
prepreden s prečnimi koreninami, ki so naju pri
povratku pošteno strašile. Malo naprej sva namreč
naletela na pravo pravcato zeleno-rumeno kačo in pri
divji vožnji po razgibanem single tracku je vsaka
korenina lahko kača. No, kača naju je resnično preplašila,
saj sem skoraj stopil nanjo, pa še pobegniti ni hotela!
Za Korziko, ki sva jo na kratko tudi obiskala in izvedla
turo Desert des Agriates na severozahodu otoka, sva v
navadnem turističnem vodniku (Inside Pocket Guide)
dobila podatek, da tam ni strupenih kač. V vodniku iste
založbe za Sardinijo pa ni bilo nobenega podatka glede
kač. Sklepala in upala sva, da jih tudi na Sardiniji
ni. V campu sva potem glede kač na Sardiniji povprašala
prvega domačina, ki je ravno pometal stopnice. Prav
gotovo nisva bila videti ravno najbolj umirjena, saj se
je možak sladko nasmehnil ter nama razložil, da je kača,
ki sva jo videla nestrupena in edina vrsta na Sardiniji.
Odleglo nama je. Roberto je kasneje potrdil, da na
Sardiniji ni strupenih živali, kar seveda močno olajša
raziskovanje divjine.
|
|
