Sardinija
|
|
5. Vetrnice
Po tem kratkem uvodnem dopoldanskem
kolesarjenju po zahodni obali severne Sardinije, sva se s severa odpravila proti dobrih 300 km
oddaljenemu jugu, kjer so naju čakale načrtovane ture.
Še isti dan sva želela izvesti krajšo turo na 812 m
visok hrib Monte Arci, ki leži vzhodno od mesta Oristano.
Vendar nama je avto zamešal časovni plan. Sredi neskončne
ravnine, malo izven Sassarija, sva v najhujši vročini
snemala obe prednji kolesi in preverjala zavore, ki so med
vožnjo neobičajno zelo glasno tulile. Kriva je bila
desna zavora, v katero je očitno zašel majhen kamenček.
Ker je bilo desno kolo primerno segreto za peko jajc na
oko, nama ni preostalo nič drugega kot da čakava...
Monte Archi sva videla že na daleč, saj
je kar precejšnja vzpetina sredi ravnine okrog Oristana.
Toda izhodišče ture - cerkvico S. Maria Zaurbara - pa ni
bilo tako lahko najti, kar gre pripisati najini slabi
italijanščini ter starosti vodnika Sole, Sale, Salita,
saj so ceste v tem času dobile kar nekaj mladih. Tako sva
na koncu namesto od petih pričela poganjati pedala šele
ob debeli sedmi uri zvečer. Seveda naju je tema ujela
preden sva se lahko spustila po obetavnem singletracku na
drugo stran grebena. Tako sva se ob temno rdečem soncu,
ki se je utapljalo na obzorju, vrnila po isti precej
razrukani poti v dolino. Nižje v gozdu je bila že prava
tema in spust je bil bolj loterija kot kaj drugega. Seveda
je bilo prepozno, da bi iskala kakšen avtocamp, ki so na
Sardiniji večinoma na obali. Zato sva postavila šotor
kar ob kamniti ograji zapuščene prej omenjene cerkvice,
ki pa v bistvu niti ni bila tako zelo zapuščena, saj je
bil nedaleč stran izvir nekakšne zdravilne vode in čez
dan se je kar prašilo od avtov, ki so odhajali s prtljažniki
polnimi plastenk. Na Sardiniji je očitno veliko
zdravilnih izvirov, saj sva jih kasneje videla še kar
nekaj. Seveda sva pomislila, da mogoče vodovodna voda le
ni pitna... Vendar je pitna. Preverjeno!
Že pri kuhanju večerje sva opazila, da
naletava lahni vetrič, ki je počasi, a vztrajno jačal.
Na začetku sva še uspela nekako zadremati, potem pa nama
sunki vetra, ki so postajali čedalje močnejši, niso
dali miru. Ob dveh zjutraj je najin iglu pokleknil pred
mogočnim vetrom. Zbala sva se, da bodo počile palice,
zato sva se enoglasno odločila za selitev v avto. Rečeno,
storjeno. Ob treh zjutraj sem že z nogami objemal volan
in se na vso moč trudil zaspati. Sedaj nama je bilo
jasno, zakaj so po vsem grebenu Monte Arcija postavljene
vetrnice za pridobivanje elektrike in zakaj je Sardinija
priljubljen spomladanski cilj windsurferjev.
Zjutraj veter še kar ni hotel pojenjati,
zato sva se kar brez zajtrka odpeljala stran od vznožja
te vetrne gore in se odpravila na ravninsko cross country
turo po višinskem močvirju na planoti 555 m nad morjem.
Giara, kakor se zaščiteno območje imenuje, je
sestavljena iz bazalta in peščenjaka pod njim ter obsega
50 kvadratnih kilometrov. Giara postreže poleg izrednega
off-road-a po neštetih single trackih in kolovozih tudi z
izrednim divjim naravnim okoljem - od presihajočih jezer,
močvirne vegetacije pa do divjih konj in zapuščenih pastirskih
stanov. Na Sardiniji sicer še vidiš kakšnega pastirja s
palico, vendar se večina pastirjev vozi v kakšni
pandici (Fiat Panda), ko proti večeru priganja svoje živali
nazaj v stajo in za volanom mirno prebira časopis.
Na Sardiniji se vse živali prosto pasejo
čez dan, od konjev, oslov, krav, koz in ovc, pa tudi prašički
se vsi prosto sprehajajo in mulijo travo. Nekateri prašički
imajo črno skodrano dlako in so zelo poskočni in
nagajivi. Sem ter tja vidiš tudi pastirske pse, ki vneto
čuvajo svojo čredo. Po nekaj turah sva ugotovila, da
naju predvsem krave zelo budno opazujejo, ko kolesariva
mimo njih. Opazila sva, da se za avtomobile sploh ne
zmenijo, naju pa zagledajo že od daleč in strmijo v naju
dokler ne izgineva. Včasih se nama je zdelo, da naju
gledajo kot dva marsovca, ki sta se od bog ve kje vzela,
še posebej, če sva pridivjala iz kakšnega singletracka. Najbrž še niso videle
prav veliko kolesarjev.
Na Sardiniji pa je tudi kar nekaj divjadi
- jeleni, srne, mufloni, divje mačke, perjad, zajci...
Velikokrat sva slišala strele divjih lovcev, še večkrat
pa videla raznobarvne tulce od nabojev, pa čeprav so ob
kolovozih in makadamskih cestah na mnogo drevesih table,
ki lov prepovedujejo - "Divieto di Caccia".
Skoraj vsaka taka tabla pa je večkrat prestreljena.
Vegetacija na Sardiniji je zelo raznolika.
V večini je makija, ki se prepleta s prostranimi pašniki.
Določeni predeli so poraščeni s kaktusi, drugi pa z
oleandri, ki rastejo divje. Na Sardiniji rastejo različne
vrste hrastov, plutovcev , oljk... V predelu z najvišjimi
vrhovi - Gennargentu - pa je vegetacija spet popolnoma
drugačna. Tudi vrsta in barve kamnin ter zemlje se
razlikujejo od predela do predela.
Kakor večinoma po Sardiniji, so tudi na
Giari single tracki v glavnem poti, ki so jih shodile živali
in so vsekakor veliko bolj grobe in zahtevne za vožnjo
kot npr. single tracki v Sloveniji, katere so shodili pešci.
Vendar je ravno to tisto, ki privlači kot magnet, zaradi
katerega se takšna odprava splača
|
|
